DEBATERJI NA KITAJSKEM

… pa vendar si nikoli poprej nisem predstavljala, da je TAKOO zelo velika (v mnogih pomenih besede). Njena velikost ni bila edina stvar, nad katero sem bila presenečena in obenem navdušena; Kitajsko preprosto moraš doživeti, če jo hočeš razumeti.
Naše raziskovanje Kitajske ali še bolje samega Pekinga ni bil prvotni namen same »odprave«. Vse skupaj se je začelo v okviru mednarodnega mladinskega projekta »Razpravljaj, razumi … spremeni!«, ki ga vodi Za in proti, zavod za kulturo dialoga v Sloveniji v sodelovanju s Kitajsko, Tajsko in Litvo. V projekt je vključenih več kot 500 mladih, ki razpravljajo o problemih sodobnega sveta, kot so podnebne spremembe, zaščita človekovih pravic itd. in s tem pripomorejo k izboljšanju medkulturnega dialoga.
Potem ko so nas v Litiji marca obiskali gostje iz prej omenjenih držav, smo bili sedaj na vrsti mi, da obiščemo Kitajsko. Tako se je »zbrana druščina« ( 7 debaterjev iz Slovenije, med katerimi sva bili tudi dve dijakinji naše gimnazije, Lea Gašparič in moja malenkost =) ter naši mentorji) konec lanskega aprila odpravila v prestolnico Kitajske. Po 10-urnem letu smo končno pristali na prestižnem pekinškem letališču, ki je eno izmed največjih na svetu. Ti moji prvi vtisi mi niso kaj dosti pomagali pri dojemanju, da sem se znašla na drugem koncu sveta. Je to sploh Kitajska? Seveda! Letališče so zgradili za olimpijske igre, ki so bile leta 2008.
Ure nastavimo na lokalni čas in ugotovimo, da je šest zjutraj. Utrujeni smo si želeli počitka, a nas je strog nadzor na meji, ki ga nismo vajeni, še malo zadržal. Proti hotelu smo odšli z mestnim avtobusom, ki po pravici povedano ni bil ravno čist – a se človek  vsega navadi. Ker je bil pred nami prečudovit sončen dan, smo si privoščili le kakšni dve uri počitka.
Naša prva destinacija: kitajska restavracija. Še dobro, da so imeli vsi menuji slikovno gradivo, kajti natakarji nam s svojim NEznanjem angleščine niso bili v pomoč, vsa ta neznana hrana pa je bila povrh vsega še zelo pikantna. Trg nebeškega miru, ki je znan po študentskih demonstracijah, hutongi – tradicionalne vrste ozkih ulic, ki pa jih je v prvotni obliki še zelo malo, Lama temple, Old summer palace … dva dneva samostojnih ogledov.
Tretji dan smo se srečali s kitajskimi, tajskimi in litvanskimi udeleženci in projekt se je zares začel. Vsak dan je sledila debata, ki se je navezovala na samo Kitajsko ali njen odnos z EU, nato pa še kakšna nova zanimivost z našimi kitajskimi prijatelji: Kitajski zid, Prepovedano mesto, številni budistični templji itd. Vse to nam je približalo kitajsko kulturo in začeli smo jo spoznavati iz prve roke. Pohvaliti moram kitajsko gostoljubnost, celo hrana nam je iz dneva v dan bolj dišala (obstajale so tudi izjeme, trdno odločene, da bodo izgubile kak kilogram). Nihče se ni mogel upreti odlični pekinški raci – pravi specialiteti – in seveda rižu, pripravljenem na različne načine. Sedaj se z nasmehom na obrazu spominjam naših prvih dni, ko smo v obupu iskali McDonald’s, pa kasneje spoznali, da je kitajska hrana res odlična. Spoznali smo tudi življenje pekinških študentov, saj smo obiskali 2 tamkajšnji univerzi. Zadnja dva dneva sta bila namenjena debatnemu turnirju, na katerem smo bili slovenski udeleženci zelo uspešni.
Med udeleženci projekta so se spletle prijetne prijateljske vezi in bolj ko se je projekt bližal koncu, težje je bilo. V tako kratkem času sem doživela veliko novih izkušenj in lepih trenutkov, ki se jih z veseljem spominjam in ob gledanju nastalih slik ponovno doživim.