Umetnost je široko polje kulture človeka in je obče ime za različne vrste človekovega izražanja. V umetniške dejavnosti sodijo tudi področja likovne umetnosti (arhitektura, slikarstvo, kiparstvo, umetna obrt, oblikovanje, multimedija, …). Likovna ustvarjalnost nastane kot nuja po vsestranskem izražanju, posredovanju misli in čustev v podobah, že od nekdaj, hkrati pa ima tudi uporabno vrednost, saj si življenja brez dekorative, arhitekture, umetne obrti in oblikovanja ne moremo predstavljati.
Likovna umetnost se poučuje v prvem letniku splošne gimnazije po dveh vsebinsko povezanih sklopih likovno snovanje in umetnostna zgodovina.
Likovno snovanje nadgrajuje teoretična spoznanja o likovnem izražanju in likovni praksi, pridobljena na osnovnošolski stopnji izobraževanja. S tem dijak poglablja razumevanje pojmov teorije likovne umetnosti, se seznanja z raznovrstnostjo likovnih zvrsti v času in prostoru, obenem pa razvija svojo lastno sposobnost za likovno izražanje in likovno kritičnost.
Umetnostno zgodovinske vsebine dijaka na pregleden in razumljiv način seznanijo z razvojem likovne umetnosti kot enega najpomembnejših izrazov človekove ustvarjalnosti ter dajejo izhodišča za razumevanje in doživljanje umetnosti. S tem bistveno prispevajo k celovitemu umevanju človeka in ključne vloge umetniške kreativnosti v civilizacijskem razvoju človeštva.
Pri pouku uporabljamo učbenika: Beatriz Tomšič Čerkez, Likovni pogledi (MK 2010) in Nataša Golob, Umetnostna zgodovina (DZS 2007).
Dijaki z likovnim udejstvovanjem v različnih likovnih projektih aktivno sodelujejo: na likovnih natečajih, razstavah, ustvarjalnih delavnicah; s svojo domišljijo in talentom popestrijo šolske prostore in scenski oder šolskim prireditvam.
